Dva milijona ljudi ima vsaj dva milijona ciljev. Politične stranke se posvečajo temu, kako všečen program napisati, da dosežejo te cilje. Mediji in politični nasprotniki ga bodo brali in skušali ugotoviti, kam se stranka umešča. Volivci pa naj bi ga prebrali, razumeli visoke cilje in vizijo, ter se o tem odločali na volitvah. Vendar je vedno več volivcev primoranih visoke cilje podrediti svojim osebnim težavam, bodisi finančnim, duševnim ali socialnimi.  Mogoče celo strahu za svojo prihodnost ali prihodnost svojih otrok. Ali bo prišel skozi mesec s svojo mizerno pokojnino ali plačo, ali bo imel službo, a mu bo zdravje služilo? In zato takega volivca, kaj malo brigajo politični programi, ideološke teme ter še manj, kdo bo naslednji v vrsti novih ali strah obrazov, ki niso sposobni prinesti rešitev za prihodnost.

Tudi sedanji poizkusi ohranjanja statusa »quo« položaja na vseh področjih, kjer bi morali izvesti reforme že pred desetletjem, se kažejo kot zastareli poizkusi zagotavljanja rešitev. Za primer poglejmo kmetijstvo. V kmetijstvu, na žalost, kmetijski svetovalci praktično ne morejo ponuditi več znanja mladim kmetom, ker ga imajo ti sami dosti več. Sami pa nimajo podpornega okolja, kjer bi svoje znanje lahko uspešno implementirali. 

Prav tako bi bilo bolje, da bi namesto izplačil za preko 100 mio evrov okolijskih kuponov za kurjenje premoga, ki ohranjanja velenjski rudnik, premogovniške delavce pripeljali do zaslužene pokojnine ali prestrukturiranja profila zaposlenega, samo za tretjino tega denarja. Razliko zneska bi pa lahko vložili v razvoj Savinjsko Šaleške, kot digitalne in trajnostne doline, ki ima neprecenljiv potencial tudi na področju turizma.

Vendar je za vse težke in dobre rešitve, potrebna temeljita prenova razvojnega modela, ki bo ne samo omogočil, ampak dovolil sposobnim, da oblikujejo in živijo svoj nov razvojni model. Ker drugače ga bodo kmalu sposobni oblikovati drugje, v tujini. Z nadaljevanjem bega možganov, selitve tehnoloških podjetij v tujino ter zaviranjem prepotrebnih investicij v Sloveniji. Ne samo tujih, ampak tudi domačih.

Države kot so Švica, Avstrija in Nemčija, ki jih cenimo kot uspešne gospodarske in socialne modele, to niso postale same po sebi. Vse so preživele t.i. črne oblake. Vse so morale radikalno zamenjati politični in družbeni model, npr. Avstrija in Nemčija, ali pa izkoristiti priložnost, ko jih nihče drug ni, kot so to naredili v Švici. Vsi, s težkimi, vendar nujnimi odločitvami in reformami.

Po našem prvem črnem oblaku pred 30. leti, vojni za Slovenijo, nismo zamenjali družbenega modela, ali samo imena. Po finančni krizi l. 2008, nismo zamenjali poslovnega modela, ampak smo samo dokapitalizirali banke in peljali karavano po isti poti. Po Covidu se nam odpirajo možnosti, da postanemo vodilni na področju logistike, digitalizacije, kripto bankah, ekologije, turizma, raziskav, zdravstva, robotizacije, športa, trajnosti, gozdarstva in še marsičesa. Zakaj? Ker se na vseh teh področjih karte mešajo na novo. Vendar naš družbeni, politični in gospodarski model na to ni pripravljen in s trenutno »politično elito«, tudi še dolgo ne bo.  Ker rešitev težav, ki jih dnevno naslavljata polarizirana politična pola, ni v zmagi in prevladi enega ali drugega, ampak v sodelovanju obeh, v več možnih rešitvah, kjer naj zmaga najboljša.

To pa pomeni, da moramo prenehati predalčkati vse in vsakogar. Oziroma, še bolje rečeno, predale očistimo zastarelih navlak, neuporabnih modelov in predvsem stereotipov, ki danes vodijo našo družbo.

Če moški politik pokaže svoje fit in zagorelo telo, predstavlja močnega voditelja, ki je kos vsem nalogam. Če se ženska iz politike slika v krilu, pa je to znak njene plehkosti, oz. še kaj hujšega, če bi vprašali Jožeta P. Damjana. Če se moški politiki zastonjkarsko dobivajo po hotelih in gostilnah s svojimi ljubicami, je to znak moškosti in moči. Če se pa političarka kakšnega dogodka udeleži z mladoletnimi otroci za vikend, pa je to takoj zloraba položaja. Ženska v politiki, ali gospodarstvu, enostavno ne sme biti ženska, ne sme biti mama. In ko berem v Večeru članek z naslovom »Materinstvo je pri nas še eksotika«, se veselim, da je nekdo končno objavil, kar trdim že dolgo. Namreč, da države kot so Švedska, Nova Zelandija, Avstralija in druge, ne skrivajo materinstva političark, ampak jim država, ne samo dovoljuje, ampak omogoča, da so mame tudi v službenem času, ker so v službi 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Pa vendar naši strokovnjaki, za iste primere v tujini, ki jih ostala javnost pohvali, slovenske primere grajajo. Strokovnjaki gor ali dol, na koncu prevlada stereotip in politični nazor. In slovenska družba iz tega kroga, enostavno ne more. Dokler ne začne sprejemati drugačnih odločitev.

Ko tako gledamo ta politični boj, ki deluje, da gre na vse ali nič, da bo na koncu nekdo zmagal z veliko večino, se moramo vprašati, ali se naše stranke sploh zavedajo, da v demokracijah nikoli ne sme zmagati samo ena stranka, ker to potem ni več demokracija. In če ena stran zmaga z ustavno večino, kaj to pomeni za drugo stran? Pogrom? In ko se bodo stranke zavedale demokracije, se bodo zavedale, da v demokraciji lahko zmagajo natančno toliko, da sestavijo vlado, potem pa morajo vladati pravično vsem ljudem, tudi tistim, ki so pred volitvam stali na drugem bregu. Ta naša »enostrankarska« mentaliteta na obeh straneh pa povzroča vse tisto, kar so, smo in bodo občutili še mnogi, ki se bodo še upali vstopiti v politiko, popolno diskreditacijo.

Ne zamerim politikom kot osebam, ker verjamem, da kot osebe niso slabi. Ne zamerim politikom, da ne spremenijo zastarelega uradniškega, razvojnega modela, ker ga verjetno ne znajo ali ne zmorejo. Nedopustno pa je, da z uporabo pozicije moči, ki jim jo daje državni sistem, blokirajo, preganjajo, diskreditirajo  tiste, ki  so sposobni razmišljati drugače in želijo spremeniti razvojni in družbeni model, ki nas še vedno nekako drži v »srednjem veku«.

Tudi pravosodje je del tega problema. S tem, seveda tudi rešitve. Pravosodje sestavljajo sodniki, tožilci, odvetniki, strokovni sodelavci in vsi ostali, ki so v tem aparatu, za katere verjamem, da niso slabi.  Kar je slabo, kar uničuje zaupanje v pravosodje pa je, zastarel, neustrezen, po mojem mnenju celo neustaven, sistem organiziranosti sodišč in tožilstva.

Podpiramo neomejene sodniške mandate, ne podpiramo pa neomejenih političnih mandatov v pravosodju. To so predsedniki sodišč, sodnih svetov in še kakšnih ostalih funkcij. Zrela pravna država, bi organizacijo le teh utemeljila na najvišji pravosodni avtoriteti, ustavnemu sodišču, kjer so mandati omejeni. Tako bi morale biti funkcije predsednikov sodišč omejene na en mandat, kar omogoča kroženje kadrov, in kar je najpomembnejše, onemogočati politično zlorabo pravosodja. Prepričana sem, da si to želijo tudi sodniki sami.

Bistven politični programi morajo tako temeljiti na dejstvu, da se je svet spremenil, ter da se mora spremeniti tudi naše delovanje. Z odločnimi politiki, spoštovanjem ter pozitivno kadrovsko selekcijo, kjer bomo naredili prehod k mlajšim generacijam. V kolikor ga ne bomo naredili mi, ga bodo mlajše generacije za nami prisiljene narediti. Bolj radikalno, odločno in z velikim bremenom, da je naša generacija zamudila zgodovinsko priložnost, da po 30 letih končno lahko začnemo graditi ne drugo Švico, ampak prvo Slovenijo.