Kmetje so s protestom v Gornji Radgoni opozorili na težave v kmetijstvu ter izrazili svoje nezadovoljstvo nad osnutkom Strateškega načrta SKP, ki ne odgovarja na potrebe trenutnega stanja in možnosti nadaljnjega obstoja in razvoja kmetijstva. Odločno in jasno izraženo nestrinjanje kmetov podpiramo tudi v stranki Naša dežela. Na neustreznost in pomanjkljivosti v načrtu smo opozorili na tiskovni konferenci, kjer smo predstavili predloge za izboljšanje prvotne verzije načrta. Kmetje so s svojim protestom izrazili potrebo po strateškem načrtu, ki bo kmeta samega postavil na prvo mesto, imel posluh za potrebe in upošteval stanje v kmetijstvu ter posameznih področjih znotraj njega. Pri tem je nujno potrebno upoštevati strukturo in stanje slovenskega kmetijskega prostora ter spremenjenih okoliščin, ki jih prinaša dana situacija, kot posledica epidemije in stanja, ki ga je le ta povzročila. Kmet bo samo s takšno podporo lahko zagotavljal pridelavo hrane in kvalitetno obdelano podeželsko krajino.

V svojih 12 zahtevah, ki so jih kmetje predali resornemu ministru, so opozorili na nujno potrebne korekture predlaganega Strateškega načrta SKP, pri čemer se bodo upoštevala mnenja in predlogi posameznih sektorjev znotraj kmetijskega resorja. Njihovo stanje ter položaj se težko razbere iz analiz in kalkulacij, ki so pripravljene na podlagi podatkov preteklih let. Zato je dana situacija na terenu mnogo slabša, kot jo analize odražajo. V okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so bili ustanovljeni številni strokovni sveti in delovne skupine, ki so pri pripravi osnutka strateškega načrta sodelovali od samega začetka. Žal ponujeni predlog Strateškega načrta, ki je bil dan v javno obravnavo, ne odraža predlogov in stališč, ki so bila podana v okviru delovnih skupin.

Kmetje navajajo, da je vzrok za protest predvsem odnos ministrstva do težav, s katerimi se naše kmetijstvo sooča. V svojih pobudah omenjajo dejstvo, da je v okviru Načrta za okrevanje in odpornost prevelik delež sredstev namenjen nekmetijski dejavnosti, oziroma inštitucijam, ki delujejo v podporo kmetijstvu, ne pa direktno kmetu. Opozarjajo tudi na nejasno predstavljene ukrepe in potrebo po pravični možnosti do dostopa do sredstev za vse kmete, in ne zgolj za tiste, ki sredstva na tovrstnih razpisih in s subvencijami dobivajo v pretežnem delu. Prav tako pričakujejo pravično delitev sredstev med kmetije in kmetijska podjetja. Absolutno pa poudarjajo, da je osnovna prioriteta pomlajevanje kmetijskega prostora, z ustvarjanjem pogojev in ukrepov v podporo, ki bodo omogočili prenos kmetij na mlade prevzemnike ter prednostna podpora družinskim kmetijam, ki so temelj slovenskega kmetijstva.

V času svojega dela na kmetijskem resorju sem sodelovala pri izjemno pomembnem delu pogajanj na ravni EU, kjer smo uspeli izboriti, in zadržati, večinski delež sredstev iz naslova Evropske skupne kmetijske politike in njej namenjenih skladov ter dobiti možnost dovoljšne fleksibilnosti za posamezne države članice pri oblikovanju intervencij, ki bodo prilagojene stanju in strukturi kmetijskega prostora v posamezni državi članici. Res je, da obstajajo številne analize in podatki preteklih obdobij, na podlagi katerih je potrebno načrtovati vlaganja v intervencije s katerimi bomo odgovorili na potrebe resorja v prihodnjem obdobju. Pri tem pa je nujno potrebno upoštevati realno stanje na terenu zaradi epidemiološke situacije, ki je posegla v mnoga področja, s  tem tudi na področje kmetijstva, in pustila številne posledice v posameznih sektorjih. Zato je nujen dialog z deležniki, ki v posameznem sektorju delujejo in se z novimi izzivi soočajo, za iskanje kompromisnih rešitev, ki bodo dale odgovor in ustvarile podporno okolje.  Potrebne so rešiteve, ki bodo kmetijskemu sektorju in številnim majhnim družinskim kmetijam, od katerih mnoge delujejo na območjih z omejenimi dejavniki, omogočen nadaljnji obstoj in ustvarjeni pogoji za preživetje in nadaljnji razvoj. S propadom, oziroma opustitvijo teh kmetij, bo v Sloveniji nastala nepopravljiva škoda, ne samo na področju prehranske samooskrbe, ampak tudi na področju obdelanosti in urejenosti naše krajine.

Dodatna sredstva za odziv na situacijo povezano s svetovno pandemijo, so bila za kmetijski resor zagotovljena v okviru Nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost. Začetni predlog intervencij in ukrepov, ki smo ga pripravili v času mojega vodenja resorja, je vključeval za 330 milijonov evrov predalganih ukrepov in investicij, ki smo jih uskladili s strokovnimi in interesnimi skupinami in združenji iz resorja kmetijstva. Predlog je bil v kasnejši obravnavi znižan na 76 milijonov evrov. Vlada RS je kljub vsem mojim in našim naporom, po mojem odhodu iz resorja, odobrila le 38,7 milijonov evrov. V odobrenem predlogu so ostale pretežno intervencije, ki so namenjeje razvoju v inštitucijah, ki zagotavljajo podporno okolje kmetijstvu in ne kmetijam, neposredno. Žal na ta predlog nisem imela nobenega vpliva, niti možnosti za vztrajanje pri začetno izpogajanem deležu sredstev. Opažam, da se panoga kmetijstva, v okviru drugih vladnih prioritet, zelo pogosto zanemarja ter je zato potrebna res odločna in trdna drža ministra, da uspe resorju, od katerega je pomembno odvisna država (hkrati tudi prebivalci Slovenije) zagotoviti zasluženo in nujno potrebno pozornost pri delitvi sredstev, ki jih posameznim resorjem Vlada RS in EU namenjata.

Zagotavljanje primernega podpornega okolja, učinkovite ter v strateške cilje usmerjene podpore, je nujno. Obdobje v letih 2023 – 2027 bo pri tem ključnega pomena, zato moramo z vso odgovornostjo in znanjem pristopiti k pravilno pripravljenemu strateškemu načrtu Skupne kmetijske politike 2023 – 2027 in v tem duhu je nujno, da:

  • Podpremo in vzpodbujamo družinske kmetije, na katerih so kmetje »kmečko zavarovani« in pridelujejo hrano ter aktivno kmetujejo.
  • Zmanjšamo število intervencij in jim zagotovimo 100% znesek po kalkulacijah, na način, da bo čim manj administrativnih bremen ter največji rezultat intervencij, ki morajo slediti skrbno izbranim ciljem.
  • S koordiniranim ravnanjem vseh inštitucij zmanjšamo škodo kmetijam zaradi divjadi in zveri na kmetijskih in gozdnih površinah.
  • Skupne višine sredstev (ovojnice) ne spremenjamo. Kajti zavedati se je potrebno, da je sredstev premalo. Potrebno jih je ciljno in zelo racionalno porabiti predvsem za tiste kmetije in podjetja, ki delujejo in se razvijajo ter rastejo trajnostno in družbeno odgovorno.
  • Ohranimo sredstva v I. stebru SKP in zagotovimo, da sredstva prejmejo kmetije, ki dejansko obdelujejo kmetijska zemljišča, ne pa t.i. zofa kmetje.
  • Pri modelu točkovanja  za izračun števila točk območja z omejenimi dejavniki (OMD), je potrebno dati večji poudarek naklonu, ki je ključno povezan s stroškom obdelave, saj na površinah, ki presegajo 45% naklon, ni več možna strojna obdelava.
  • Upravičenost do OMD-ja in število točk naj se pripravi na podlagi GERKA in ne katastrskih občin, saj se na lepih parcelah v dolinah prav tako neupravičeno izplačujejo OMD plačila.
  • Uporaba degresije plačil je smiselna, nedopustno pa je, da je na OMD območjih najbolj stroga, zato predlagamo pravičnejšo degresijo za OMD območja.
  • Za proizvodno vezana plačila predlagamo, da primerljiva kmetija, ki redi 10 GVŽ živali, iz sektorja v težavah, dobi primerljiva sredstva, ne glede na to, katero vrsto živali redi. Nizka proizvodno vezana plačila so pri drobnici in dojiljah. Povprečna višina je pri prireji mleka ter skoraj 2,5 višja pri pitancih. Predlagamo, da se vrednosti uskladijo tako, da bodo razlike čim manjše.
  • Razpisi za investicije naj bodo panožni (ločeno vsaj rastlinska in živalska produkcija), saj so kmetje v nasprotnem primeru v neenakem položaju, glede točkovanja in kompleksnosti investicij.

Na protest izražena in jasno podana stališča kmetov in kmetijskih organizacij, v stranki Naša dežela in Odboru za kmetijstvo stranek, podpiramo, ter smo predloge za izboljšanje Strateškega načrta podali tudi sami. Predstavili smo jih tudi na tiskovni konferenci.

MKGP pozivamo k dialogu s kmeti in predstavniki posameznih organizacij in združen ter k pripravi strateškega načrta, ki bo s svojimi intervencijami odgovarjal na potrebe in stanje v resorju ter tako omogočil vsem panogam in deležnikom dostop do sredstev, ki so nujna, ne samo za nadaljnji obstoj slovenskega kmetijstva, pač pa za njihov nadaljnji razvoj in možnost razvoja zdravega, trajnostnega in konkurenčnega podjetniškega okolja, v katerem mora biti kmetu omogočeno ekonomsko preživetje. Državljanom in državljankam pa omogočena prehranska varnost in ohranjena ter vzdrževana krajina.