Kopica nesposobnih in interesno motiviranih političnih elit in posameznikov na levi in desni se prepira, kdo bo preko politično nastavljenih kadrov nadzoroval večji del odločanja v interesu kapitala. Kdo bo nadzoroval večji delež tajnih služb, kdo bo kontroliral svoje nasprotnike ter nabiral materiale in dokaze, na podlagi katerih se po potrebi sprožajo afere, namenjene diskreditaciji političnih strank in posameznikov v interesu medsebojnega spopada za prevlado moči.

Na zahodu nič novega, bi rekli za pretekle tedne dogajanja na slovenskem političnem odru. Nadaljevanje nočne more politične inkompetence, ohranjanja dolgo časa trajajoče situacije po principu “narod si bo pisal sodbo sam”, pretepanje oslovih senc ter obsodba pohujšanja v dolini šentflorjanski. Pečatu zdaj že tradicionalne in prepoznavne taktike politično narekovanega in medijsko izvedenega konstrukta dodajamo še politično diskreditacijo in medijski umor kandidata za ustavnega sodnika. 

Svet s svetlobno hitrostjo drvi po poti prilagajanja spremenjeni globalni realnosti, strategiji usmerjanja v zelene vire energije, oblikovanju “meta svetov”, ki bodo prevzeli trilijonske vrednosti potrošniške trgovine, oblikovanju novih trgovinskih in logističnih zavezništev ter oblik poslovanja, zagonu infrastrukture novih generacij, reformi bančnega sektorja, vlaganjih in reformah zdravstvenih sistemov in infrastruktur. Pri nas pa smo še vedno udobno mirni v fazi “business as usual”

Slovenska vladajoča in razdeljena politika se še vedno ukvarja izključno z medsebojno vojno moči, namesto da bi tem globalno nastajajočim tokovom sledila s svojo jasno vizijo. Konstruktivna politika, sposobna kreativnega in kritičnega razmišljanja in kreiranja jasnih in učinkovitih rešitev, bi lahko krize reševala, preden jo čutimo vsi oziroma začnejo trpeti državljani. Takšna politika bi pokazala mnogo višjo čustveno inteligenco vladajočih elit, kot jo izraža z neprestanim medsebojnim merjenjem moči med dvema ideološkima poloma, s čimer preko medijske vojne ustvarja tudi psihično napetost in razdvojenost med državljani. Vendar pa zato potrebuje nekaj, kar je v Sloveniji prepovedano. Pohvalo in priznanje ter seveda tudi kritiko, ki pa mora biti konstruktivna. 

Kopica nesposobnih in interesno motiviranih političnih elit in posameznikov na levi in desni se prepira, kdo bo preko politično nastavljenih kadrov nadzoroval večji del odločanja v interesu kapitala. Kdo bo nadzoroval večji delež tajnih služb, kdo bo kontroliral svoje nasprotnike ter nabiral materiale in dokaze, na podlagi katerih se po potrebi sprožajo afere, namenjene diskreditaciji političnih strank in posameznikov v interesu medsebojnega spopada za prevlado moči.

Upam, da smo po skoraj dveh letih investirali dovolj sredstev za prostorske zdravstvene kapacitete za obvladovanje potreb zdravljenja Covida. A kaj ko smo zdaj ostali brez dovolj kadra v zdravstvu, pri čemer nihče ne ve, kam sta izginili dve generaciji zdravnikov in medicinskega osebja, ki sta šolanje končali v času Covid-19. Še vedno se niso dogovorili, kdo naj obvladuje večje državne sisteme.

Teme kot digitalizacije državne uprave, debirokratizacija, razbremenitev plač, zakon o dolgotrajni oskrbi ter domovi za ostarele, strategija gospodarjenja z državnim premoženjem za zagotavljanje vzdržnega pokojninskega sistema in sistem stabilnega zdravstvenega varstva so izginile iz vladnih in opozicijskih strank. Zelo verjetno se bodo pojavile na reklamnih plakatih takoj, ko se bo začelo obdobje predvolilne kampanje. Svet se pa vztrajno vrti naprej.

Na plano praktično dnevno prihajajo zapisi režiranih konstruktov destabilizacije posameznih političnih strank in njenih posameznikov z jasnimi strategijami in cilji različnih interesnih skupin. Kdo je rušil DeSUS in zakaj, šokantni zapisi o kandidatu za ustavnega sodnika, kakšno diskreditacijo je naša politična elita sestavila proti njegovi kandidaturi kljub njegovim strokovnim referencam in evidentnemu 20-letnemu raziskovalnemu delu. Kako skrbno so sestavljali rušenje mene z mesta predsednice DeSUS, ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter podpredsednice vlade, da bi me “umaknili” iz političnega prostora in destabilizirali stranko. Zaskrbljujoče je dejstvo, kako so nekateri mediji sodelovali pri uresničitvi tega pomembnega cilja – in kako cilj opravičuje sredstva. Svet se pa še vedno vrti naprej … 

In pri tem so nas na vseh področjih prehiteli Slovaki, Čehi in Poljaki, ki smo jim bili Slovenci svetilnik še v časih pristopa v EU kot “najperspektivnejša država in zgled v tranziciji”. Mogoče imajo te države pač sposobnejše politično elito – tako vsaj kažejo njihovi rezultati. Težko rečem, da so zato krivi ljudje, ki delajo za minimalne plače, obremenjene s takšno bruto postavko, da bi vsak prejemnik lahko k zobozdravniku prišel na vrsto v 1 tednu – po belo, ne črno zalivko. In kjer predstojnik oddelka ne bi pacientu rekel, da zlomljenega prsta ne bo zdravil, ker “pacient ne igra violine in ga ne potrebuje”. In politiki obsojajo zasebnike v zdravstvu kot del problema, pri čemer pa ne povedo (verjetno iz nesposobnosti, ne iz hudobije), da v kolikor ne bi bilo zasebnih zobozdravnikov, bi ljudje, kljub “v zlatu plačanih bruto prispevkov pri plači” hodili brezzobi. Tako pa ljudje sami rešujejo zdravstveno blagajno na način, da poleg že plačanih prispevkov sami plačujejo zobozdravnike in druge zasebnike, da pridejo do osnovne zdravstvene zaščite, zdravja in dostojanstva, ker vodstvo zdravstvenih blagajn ni sposobno zagotoviti vsem enakega in z ustavo zaščitenega pravočasnega in potrebnega dostopa do zdravstvenih uslug. Ne v obsegu, ne v času. In samoplačništvo je tako postalo del sistemske ureditve javnega zdravstva, drugače si tega ne znam več razlagati.

Ko smo že pri omenjeni violini – vedno bolj sem prepričana, da odgovor na izhod iz te situacije niso politiki (posebej ne obstoječi). Rešitev je ponovni zagon ustvarjalnosti in komunikacije. Volitve, ki prihajajo, bodo iz naslova nivoja politične komunikacije najslabše, kar jih je videla Slovenija. Vsaj videno po obstoječi politični kulturi in odnosih, medijski nastrojenosti enih proti drugim ter vseh proti vsem. Del tega trenda je tudi padec politične kulture in komunikacije v svetu (AmerikaEvropa) – in naša politika to zna zelo dobro razumeti, kopirati in se temu prilagoditi, žal pa pri sledenju in posnemanju razvojnih vprašanj ter ustvarjanja uspešnejše prihodnosti tega ni sposobna.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so skozi celotno zgodovino nivo komunikacije uspešno dvigovali kultura, umetnost in ustvarjalnost. Pisatelji, pesniki, glasbeniki, slikarji, kiparji, gledališčniki, plesalci, amaterski in profesionalni, sodobni in tradicionalni, so skozi zgodovino postavljali družbene komunikacijske norme, ki so človeštvo dvigali iz preprostega živalskega sveta in medsebojnega boja na nivo civilizacije in medsebojnega sodelovanja in sinergije.

Kultura in znanost si svoje pravo mesto (kot tudi spoštovanje ter proračun za prihodnost) izborita v takšnih časih, kot jih preživljamo sedaj. Kolesarjenje ni preveč ustvarjalno, vodni topovi še manj. To je odraz nemoči obeh, morda celo nesposobnost obeh.

Covid kriza, eksistenčna in psihološka kriza ter predvsem politična kriza in pomanjkanje znanja, sposobnosti in volje za zagon ustvarjalnosti, ustvarjanja delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, nadgradnja šolskega sistema, vlaganje v znanost in kulturo, skrb za starejše in mlade družine ter oblikovanje konkurenčnih prednosti Slovenije za prihodnost ter medsebojno sinergijo predstavljajo probleme, na katere lahko odgovori (tudi) kultura. Ne samo tista, ki je financirana z državnimi sredstvi, ampak še posebej tista, ki čuti, da lahko z ustvarjalnostjo doseže majhne ali velike premike v družbi in v konceptu. Mogoče je ta ustvarjalni potencial skrit v tihi večini, ki jo večkrat izpostavljam in na njen odziv in glas najbolj računamo. Glas tiste tihe večine ljudi, ki jih je morda strah, mogoče se jim zdi vse skupaj brezupno, mogoče so preveč samokritični. Upam, da končno pridejo iz tihe večine v glasno manjšino, ki bo naredila razliko v času umiranja dosedanje slovenske družbene pogodbe in izpetega političnega sistema oziroma (ne)kulture in jo popeljala v smeri novega družbenega dogovora, s katerim bomo končno stopili na pot boljše prihodnosti za ljudi in državo.

Kultura – in ustvarjalnost nasploh – je ključna za izgradnjo slovenske družbe po covidu. Kultura je pomembno zdravilo pri lajšanju psiholoških težav, občutkov praznine, ki jo povzroči takšna kriza. Bo pomemben gradnik družbe in njenih sprememb, če želimo družbo spraviti nazaj na nivo, ki mu rečemo zdrava, ustvarjalna, delovna, humanitarna, empatična, realna, vključujoča in optimistična, pogumna ter odločna družba.

Avtor: dr. Aleksandra Pivec